RESANITA, Zemljevid pokrajin, 2019
St. Anna am Aigen
Trajna instalacija v okviru transborders
Umetnici RESANITA sta raziskali področje ob tromeji med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo. Za izhodišče sta izbrali kraj St. Anna am Aigen v Avstriji. Na tem popotovanju sta se pogovarjali z lokalnim prebivalstvom, navezovali stike z biologi/biologinjami in okoljevarstveniki/okoljevarstvenicami ter na preverjen način pridobivali rastline – z nakupom, izmenjavo in kot darilo. Kar sta dobili poleg rastlin, so zgodbe in znanje – politična in zgodovinska dejstva, biološke in okoljske informacije, pa tudi osebne zgodbe in poglede v življenje ob tromeji.
Izbrane rastline, so v kraju St. Anna am Aigen posajene v obliki trajne instalacije. Opremljene z besedili, ki vsebujejo mnogoplastne informacije, so rastoča ekološka skulptura in del pokrajine, ki jo tudi predstavljajo.
Maulbeere Morus sp. Murva Eperfa
Im Gebiet des ehemaligen Österreich-Ungarns kam die Seidenkultur im 18. und 19. Jhd. intensiv in Gang, bis zu 2.000.000 Bäume der Weißen Maulbeere wurden gepflanzt. So gab es auch in Szentgotthárd (HU) eine Seidenweberei. Ein länderübergreifendes Forschungsprojekt beschäftigt sich aktuell mit den genauen Standorten der verbliebenen Maulbeerbäume in Slowenien, Österreich und Ungarn. Sie werden in eine Datenbank eingetragen und vegetativ vermehrt – aus jener Klonsammlung an der Universität für Landwirtschaft und Biosystemwirtschaft Maribor stammen diese Maulbeerbäume. Sie sind als Naturerbe und lebende Monumente kulturgeschichtlich für die ehemaligen Länder der Donaumonarchie von Bedeutung, aber werden auch für einen zukünftigen Wiederanbau und Rohstoffgewinnung erforscht. Seidenanbau war auch noch bis in die 1960er-Jahre im 5-Jahres-Plan des ehemaligen Jugoslawiens verankert. (Andreja Urbanek Krajnc, Universität Maribor, Johannes Rabensteiner, Universität Graz).
Na področju nekdanje Avstro-Ogrske se je svilogojstvo intenzivno pričelo šele v 18. in 19. stoletju, ko so zasadili do 2.000.000 dreves bele murve. Tudi v Monoštru (Madžarska) je bila predilnica svile. V mednarodnem raziskovalnem projektu strokovnjaki natančno evidentirajo rastišča preostalih murvinih dreves v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem. Vnašajo jih v bazo podatkov in jih vegetativno (nespolno) razmnožujejo. Iz te zbirke klonov na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru so tudi te murve. Pomembne so kot naravna dediščina in živi spomenik kulturne zgodovine nekdanjih dežel podonavske monarhije, raziskujejo pa jih tudi v namen ponovne zasaditve in pridobivanja surovin v prihodnosti. Svilogojstvo je bilo v nekdanji Jugoslaviji zasidrano v petletkah še vse do šestdesetih let 20. st. (Andreja Urbanek Krajnc, Univerza v Mariboru, Johannes Rabensteiner, Univerza v Gradcu).
Az egykori Osztrák-Magyar Monarchiában a 18.-19. században jutott jelentősebb szerephez, mintegy 2.000.0000 fehér eperfát ültettek akkoriban. A magyarországi Szentgotthárdon is működött egy selyemgyár. Egy országhatárokon átívelő kutatási projekt foglalkozik jelenleg a fennmaradt eperfák élőhelyeivel (Szlovéniában, Ausztriában és Magyarországon). Egy adatbankban összegyűjtik, majd vegetatívan szaporítják, a Maribori Mezőgazdasági és Biorendszer-gazdasági Egyetem klóngyűjteménynek az eredményét mutatják ezek az eperfák. Ezek a fák természeti örökségként és élő monumentumokként jelentőséggel bírnak az egykori Osztrák-Magyar Monarchia kultúrtörténetében, egyben pedig a jövőbeni újratelepítések és a nyersanyagkinyerés miatt is kutatás tárgyát képezik. A selyemtermesztés az egykori Jugoszlávia 5 éves terveiben egészen a 60-as évekig szerepelt (Andreja Urbanek Krajnc, Maribori Egyetem, Johannes Rabensteiner, Grazi Egyetem).
Več informacij na spodnjih povezavah:
